kLAK

Amaterski fotonatecaj Laskega akademskega kluba

Ob otvoritvi 5. KLAKA z naslovom Brezdelje smo imeli čast, da je svoje misli z nami delil dr. Primož Lampič, kustus za fotografijo v Arhitekturnem muzeju Ljubljana ter docent za zgodovino fotografije na Oddelku za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani:

 

Dr. Primož Lampič: Človek ... v morju podob


            Fotografija se danes po vplivu na družbo seveda ne more kosati s filmom in televizijo. Množična medija, ki sta obvladovala 20. stoletje in bosta, tako kaže, prek in poleg interneta, obvladovala tudi prihodnje, sta plod izredno številčnih ustvarjalnih, realizatorskih in distribucijskih timov, vežeta nase velike kapitalske deleže, prinašata gibljive slike, ažurne novice, sijajne vizualne kompozicije freskantskih razsežnosti in kompleksne zgodbe ter sta neposreden izraz našega hitro spreminjajočega se sveta. Proti tem ekipnim izdelkom in proti množici podob si ena sama ali nekaj fotografij na prvi pogled ne more obetati zmage. Vendar pa: Kaj storimo, ko si želimo kakšno stvar ali pojav ogladati bolj podrobno, jo/ga natančeje proučiti, ji/mu priti do dna, se je/ga vizualno naužiti? Tedaj približamo pogled, skušamo zagotoviti nespremenjenost opazovanega segmenta realnosti, skratka ustaviti dogajanje in se zbrati na en kader. Pri tem nam fotografija pomaga bolje kot katerikoli drug medij.

            A tudi fotografij je že na voljo daleč prek meja posameznikove absorpcijske zmožnost. Zdi se tudi, da nam internet lahko ponudi kakršenkoli posnetek kogarkoli ali česarkoli s kateregakoli dela sveta. Zakaj torej še fotografirati?! Najprej: Za vsakogar od nas se svet začne z njim samim, vsakdo ga mora sam »prepotovati« od začetka do konca, čeprav večino naših izkušenj, tu se ne kaže slepiti, pridobimo tako da ponovimo in znova ponovimo vse, kar so napravile (in tudi že ponovile) generacije pred nami. Tako tudi raziskovanje vidnega sveta s fotoaparatom predvideva neko učno dobo, kjer se skušamo dokopati do temeljnih znanj o mediju ter o njegovih preteklih dosežkih in dognanjih.

            Tovrstni posameznikovi posnetki nedvomno predstavljajo legitimno individualno izkušnjo, vendar moramo opozoriti, da ostajajo še na osebni ravni, medtem ko fotografski natečaji, tekmovanja, kot je tudi KLAK, prenesejo posameznikova iskanja v javni prostor. Nastop na odprti sceni narekuje na eni strani avtorju odgovornost do publike, žiriji pa strogost pri izboru. Slednja mora zdaj presoditi (v duhu rekla pač, da je veliko podob »poklicanih«, tj. posnetih, pa malo »izvoljenih«), kaj je sveže in inovativno, kje gre morda celo za kali nekega novega uvida v stvarnost, kaj pa ne presega ravni preprostega osebnega zapisa.

            V kateri smeri naj pod pritiskom zgodovine, kulture, akumuliranega znanja zdaj iščemo inovacijo? Ena pot je gotovo estetska. V tem okviru skušamo izluščiti lepo, skladno, uravnoteženo, formalno napeto, barvito in nasploh vidno vznemirjujoče. Pravzaprav se na natečajih žirija pri tem zadrži največ časa, čeprav je tu največja gneča. Predstave o tem, kaj nam nudi užitek pri gledanju, so nezavedne, oblikovale so se stotisoče let in so vgrajene globoko v nas. Ker so se tako dolgo kristalizirale med bivanjem v naravnem okolju, so zelo trdovratne, ne glede na to, da je razvoj vidne kulture z romantiko in modernizmom privedel do diametralno nasprotnih estetskih zahtev in da se je zato lepotnost iz t. i. visoke umetnosti večinoma preselila v popularno kulturo.

              Fotografija pa zmore več od povzemanja vizualnih arhetipskih drobcev. Ljubiteljski natečaji redko nagradijo njen popisovalni potencial, čeprav ga, sodeč po gibanjih v svetu, v deželah z visoko razvito fotografsko kulturo mnogo bolj cenijo. Sodelujoče fotografe od tega, da bi se v večjem številu posvetili dokumentiranju, pogosto odvrne tudi organizator s predpisano, lahko zelo splošno ali celo abstraktno temo. Vsesplošna dostopnost in prisotnost fotografije, predstava, da danes fotografira že vsak, nas zavajajo in odvračajo od vprašanj, zakaj je v Sloveniji tako malo velikih topografskih opusov, zakaj slovenskih fotogafov ne zanimajo radikalne spremembe, ki se dogajajo v našem okolju, in kako to, da se nihče ne vživi v potencialnega gledalca, ki se bo čez sto let spraševal, kakšno je bilo na prelomu stoletja in tisočletja denimo predmestje prestolnice, kakšen je bil tedaj videti ta ali oni hitro razvijajoči se kraj, kdo so bili njegovi prebivalci, posebej še tisti, ki somu tako ali drugače vtisnili neizbrisni pečat.

            Novice, tudi slikovne, o tem, kdaj in kako se je kaj globalno pomembnega zgodilo po svetu, danes obkrožijo svet v nekaj urah ali celo minutah. S tega vidika ne moremo več govoriti o središču in obrobju, a predstava o vsem svetu kot o našem skupnem prostoru je vendarle preabstraktna. Ne glede na to, da je vse bolj nujno, da bi vsak od nas uskladil svoje ravnanje z »veliko sliko«, ki jo simbolizira posnetek Zemlje iz vesolja, pa vsakdo živi v svojem ožjem okolju, v svojem »tu in zdaj«, ki ga najbolje pozna in zato o njem lahko tudi najbolj natačno poroča. Tej nalogi se fotografi, ki razumejo svoj medij, nikdar in nikjer ne bi smeli odpovedati, saj bodo tu našli gradivo, ki ga kot novo in drugačno lahko prispevajo v svetovno zakladnico podob.

 

Primož Lampič

Ljubljana, 6. aprila 2009